[ Pobierz całość w formacie PDF ]
njem, ãeprav smo bili doma v skrbeh.«
Po lazu je dirjala tropa jelenov proti Biãki gori. Zaãe-
lo je deÏevati. Izza SneÏnika se je sli0 alo grmenje. Obsta-
la sta pred Rebrovim gozdom. Poãasi sta 0 la od drevesa
do drevesa. Pod staro bukvijo sta na0 la Rebrovega mrt-
vega. Klobuk je bil korak od njega. Sekirica mu je leÏa-
la v naroãju.
»Oãe, oãe,« je zahlipal Janko. Matija je doumel, da ga
je zadela kap. Odsekal je dve primerni bukvici in smre-
kove veje. Kmalu so pri0 li za njima 0 e drugi va0 ãani, ki
237
VA·KA KRONIKA
BESeDA
jih je poslal stari Klanãnik. Zaãelo je deÏevati in moãneje
grmeti.
»Lepo si umrl, ti stari Reber,« je dejal Matija in si
obrisal solzo, ki mu je polzela po licu. Ko so nesli Rebro-
vega domov, so bili vsi premoãeni. Grmelo in treskalo je.
Ptiãi so zbegano letali. ·tiri trope srn in jelenov so sta-
le ob robu gozda, kot bi se hoteli posloviti od starega
ljubitelja gozdov, narave in divjadi.
Milkin klavir je poãival. Zresnila se je. Na pogreb so
pri0 li 0 tevilni kmetje iz petih vasi. Prihitel je tudi Ïupnik
Andrej Strle. V0 eã mu je bil stari Rebrov, ãeprav je sme-
0 il duhov0 ãino. Bil je kremenit kmeãki moÏ in ljubitelj
na0 ih gozdov.
»Bog nam daj 0 e takih slovenskih moÏ,« je rekel An-
drej Strle, da so ga sli0 ali okoli stojeãi moÏje.
Ptiãi so peli po lipah okrog pokopali0 ãa. Veter je pri-
pogibal sadno drevje na vrtovih ob deÏelni cesti. Milka
je trdno ihtela ob grobu ljubljenega oãeta. Vedela je, da
bo zdaj osamela. Ni matere ne oãeta, pa tudi trmasti
Klanãnikov Matija se je osamosvojil. Gozdovi so 0 ume-
li od divjanja silovite burje. Ker je bil stari Rebrov Mai-
strov borec za koro0 ko deÏelo, so 0 tirje biv0 i Maistrovi
borci oddali ãastno salvo.
âez mesec dni je bila Milka preme0 ãena v drugo obãi-
no. Sprla se je zaradi uãne metode z deÏelnim 0 olskim
inpektorjem, ki je mislil, da ima samo on prav. Ker je bil
238
VA·KA KRONIKA
BESeDA
iz mesta in znan 0 portnik, ni vedel, koliko ãasa krava
molze, dokler se ne obreji in povrÏe teleta.
Janko ji je s konji peljal njene stvari, opremo in klavir
na novo sluÏbeno mesto. Pozabljena sta bila Matija in
gozdar Gregorka.
âez leto dni se je Milka poroãila z okrajnim 0 olskim
in0 pektorjem. Îe navsezgodaj zjutraj so trÏani sli0 ali
njen klavir, na katerega je strastno igrala. Enkrat na leto
je v druÏbi z Jankom obiskala oãetov gozd. Hodila je od
drevesa do drevesa in pazljivo poslu0 ala vsak utrip goz-
da in 0 umenje v visokih kro0 njah.
»Enkrat tedensko grem v gozd,« je tiho dejal Janko.
»·ele sedaj vem, kako je oãe imel rad domaã gozd.«
Janko se je navsezadnje odloãil, da bo opustil Ïago.
Vedel je, da ni oãe govoril tjavdan. »âe se bo0 oprijel
dela na kmetiji, bo0 veã zasluÏil kot na Ïagi. Ni lepo, da
mlad ãlovek misli samo na osemurnik. ·estnajst ur ne
bo0 spal ali v nebo zijal. Poglej starega KrÏiãa, sto let je
imel. Petdeset let je bil za logarja v gra0 ãini in trideset let
za logarja pri tovarni Îagar. Osemdeset let je delal v
gozdu, to ti je kavelj. ·e socialist je bil povrhu.«
»Dobro je to, Janko, da si se oprijel dela doma,« ga je
ustavil sredi gozdne poti pod klancem Klanãnikov Ma-
tija.
»Kaj pa hoãem? Îaga je tako nestalna. Govore, da je
preveã zaposlenih. Tudi tisti Jurij se dela preveã vaÏne-
239
VA·KA KRONIKA
BESeDA
ga. ·e po domaãe se ne zna pogovoriti. V hribe bom 0 el
iskat Ïensko. Ve0 , ono Tonãko bi vzel, toda ne Ïelim
imeti doma hi0 nih prijateljev. Ni vse lepota in postava.
Vrag je, ãe Ïenska ni taka, kakor je treba. Tete so stare in
vedno bolj sitne. Za oãetom mi je vedno bolj dolgãas.
Povsod ga je bilo polno, v hlevu, na polju in v gozdu.«
Matija je pognal konje in zaÏviÏgal v jesenski dan.
Mislil je na ãedno Ïenko in sina Matiãka, ki ga je dobil
pred dnevi.
»Hm, na0 rod ne bo izumrl,« je dejal stari Klanãnik. V
koledarju je iskal, kateri znameniti moÏ je bil v preteklo-
sti rojen istega dne. Bil je to davno umrli domaãi rezbar,
ki je Ïivel in umrl od vseh pozabljen.
»Ej, ti Janko, povr0 en si postal. Si se naveliãal ali utru-
dil,« ga je vpra0 al okrajni predsednik Socialistiãne zve-
ze in zaãudeno obstal pred njim.
»Kaj ne bi, oãe in mati sta umrla. Sestra se je odselila
v drugo obãino, tete so stare, tovarno sem pustil. OÏe-
nil se bom in kmetoval, ãe hoãem dostojno Ïiveti. Tako
je. Na tiste sestanke bom 0 e vãasih 0 el. Da bi pa tekal po
sestankih, kakor sem deset let, to pa ne bo 0 lo. Saj tako
povsod mladino rinete naprej, jo pa 0 e v na0 em kraju
potisnite. Nekateri so veãno mladi, pa ãeprav so stari
veã kot 0 estdeset let. Kmetoval bom, pa ãeprav ste ono
leto tako s posmehom in zaniãljivo govorili o kmetih. ·e
Klanãnikov Matija, ki je bil partizan tri leta, je dejal, da
240
VA·KA KRONIKA
BESeDA
ne bo nobenega okrajnika poslu0 al, ki bi kmete v niã
deval. Tudi jaz mu pritrdim.«
»Zaostaja0 Janko,« je zamrmral okrajni. »Na repu
mase si.«
[ Pobierz całość w formacie PDF ]